Postati sinodalna Cerkev: katere korake moramo narediti?

Članek je objavljen v mednarodni reviji EKKLESIA in v slovenski izdaji revije.

Papež Frančišek v svojih nastopih često spodbuja Cerkev, naj hodi po sinodalnih poteh. Posebno v govoru ob 50. obletnici škofovske sinode zatrjuje, da sta Cerkev in sinoda sinonima. Pri tem navaja besede cerkvenega očeta. Zakaj je za papeža Frančiška tako pomembna kategorija sinodalnosti?

Prepričan sem, da je več razlogov in da se papež sklicuje na pojem sinodalnosti različnih ravni. Najbolj jasna je ta, da ima on iz Latinske Amerike izkušnjo zares sinodalne Cerkve kot zares skupne poti vseh, celotnega Božjega ljudstva. To je občutljivost, posebnost, ki jo nosi v sebi, in je zato naravno, da o njej govori in jo predlaga. Verjetno ga je potem, ko se je na Zahodu srečal s cerkveno resničnostjo, v kateri je razsežnost ljudstva manj poudarjena, to spodbudilo k zavesti, da moramo tudi mi narediti to pot.

Potem je jasno, da je v ozadju drugačna ekleziologija. Če Cerkev pomeni “sklic”, “pot tistih, ki so sklicani”, ne more to biti pot samo enega, ampak pot vseh, pot v skupnosti. To se jasno izraža že od drugega vatikanskega koncila: ob odprtju koncila je Janez XXIII. rekel, da se je Cerkev odločila za skupno hojo. Čeprav vemo, da je hoja enega gotovo hitrejša od skupne hoje, vemo tudi, da je Bog izbral izhod (iz Egipta) kot pustolovščino svobode in osvoboditve z vsem ljudstvom: z odraslimi, a tudi z otroki in starimi. Bog ne pušča nikogar zadaj, ne izloča slabotnejših. To gotovo “upočasnjuje”, toda spodbuja vse.

Sedaj gre za to, da prevzamemo te ideje, da se jih zavedamo in predvsem, da omogočimo, da jih vsi doživijo. Cerkev ne napreduje zaradi enega “jaz”, ampak zaradi “mi”, daje prednost “mi” pred “jaz”! Tudi ko govori samo eden, to dela kot ud telesa, katerega glava je Kristus. To je papežu Frančišku zelo jasno. Ko je bila sinoda o družini, je zato v uvodu v dela rekel, da tam more in mora vsakdo povedati svojo besedo, ker nad vsemi deluje isti Duh. Potem je nekdo, ki ima karizmo povzemanja. Samo zato, ker je telo množina, more eden za vse narediti sintezo.

Ne gre preprosto za uveljavljanje kakšnega principa: »Tu je sinoda, pripravimo sinodo!«. Eno je pripraviti sinodo, nekaj drugega je izvršiti sinodalno pot, razmišljati sinodalno, delovati sinodalno. To vsebuje sinodalno spreobrnjenje. To pomeni: ko govorim, moram vedeti, da sem glas tega telesa, in ko drugi govori, mora narediti isto. Iz tega se poraja spoštovanje pluralnosti, različnosti, kar ni nasprotovanje, ampak bogastvo in pomembna vrednota.

Zato je papež, ko je napovedal sinodo o družini, začel od spodaj. Hotel je pritegniti vse, se z vsemi posvetovati. Hotel je dati glas vsem. Biti sinodalen pomeni zavedati se, da isti Duh govori v meni kot v drugih, z isto veljavnostjo. In vsakdo se mora tega zavedati, tudi tisti, ki je odgovoren. Mislim, da papež zelo vztraja pri pojmu sinodalnosti, ker so imele ali je nevarnost, da bi še imele besede “sinoda” ali “sinodalen” preveč pravni poudarek: sinodalna inštitucija, pripravimo sinodo v škofiji, pripravimo župnijsko sinodo …

Sinoda, sinodalnost je veliko več. To je spreobrnjenje, metanoia, sprememba mišljenja, sloga, je prehod od jaz k mi. To je zares nabit pojem. Je teološko mesto, ki ga papež pogosto obiskuje, ker mu je zelo pri srcu. On ve: če kdo v Cerkvi ne živi sinodalnosti kot neprestane, stalne drže, zapade ravnanju ukazovanja, ko se morajo drugi pokoravati. Dejansko pa se moramo vsi pokoravati Duhu, smo v občestvu z Duhom in govorimo v imenu Duha. To je papežu zelo jasno in zaradi tega to često ponavlja, svetuje in spodbuja na to sinodalno pot.

Voščil bi, da bi postopoma ta miselnost prežela vse plasti Cerkve. Včasih se temu malo upira tudi hierarhija, škofje in duhovniki, tisti, ki ima avtoriteto. Je nov slog in želel bi, da se ne bi ustavili pri pravnem vidiku, ampak bi utelesili karizmatični, preroški in duhovni vidik sinodalnosti.

Sinoda, sinodalnost je spreobrnjenje, sprememba mišljenja, sloga, je prehod od jaz k mi.

Kaj pove predlog sinodalnosti kristjanom tretjega tisočletja, ki živijo v okolju, ki je neredko individualistično in se sklicuje le nase?

V okolju, kot je naše vsaj v Evropi, se je zaradi občutja miru, v katerem živimo, kjer čutimo, da so vojne daleč, razvil individualizem. Vedno se dogaja to: ko gremo iz obdobja, v katerem je bil močan centralizem, avtoriteta in tudi avtoritarizem, pride kot protiutež do pretiravanja na drugi strani. Danes se nevarnost individualizma res razširja in je velika, ker postaja površen in se sklicuje le nase. Glasno zahtevajo pravice posameznikov, a pozabljajo na dolžnosti, na skupno dobro. Mislim, da naš čas s težavo išče svoje obzorje smisla. Toda nevarnost je, da ta poudarjanja avtoritete, ki se kažejo v politiki, v kulturi, v edini misli, odpirajo možnost za izpeljave, ki jih ni mogoče več nadzirati. Upam, da bo Cerkev pokazala in še bolj pričala za pot odnosov, kajti odnos, kultura kvalitete odnosov, bo rešitev tega našega sveta. Sicer se bomo izgubili, utonili v zaostrenem, vedno bolj nebrzdanem in bolj samotarskem individualizmu.

Izzivi individualizma, sklicevanja le nase, virtualnega sveta popolnoma brez povezave s stvarnostjo, sveta, ki je prekinil odnose – to so težki izzivi. Svet ljudi, ki z brezimne točke, s privatnega ekrana vzpostavi stik z vsem, a ne z vsemi, ali pa vzpostavi stik z vsemi, a ne fizično, stvarno, konkretno, ampak virtualno, sanjsko, to je svet, ki ga bo odnesel tok, ki jemlje vrednost odnosom, predvsem vrednoti človeškega bitja.

Iz evangelija Cerkev prejema močno sporočilo resnice o odnosih, o medsebojnih razmerjih. Ko predlagamo sinodalni življenjski slog, je to kot injekcija protiteles evangeljskih odnosov v človeštvo, ki boleha za individualizmom.

Ko predlagamo sinodalni življenjski slog, je to kot injekcija protiteles evangeljskih odnosov v človeštvo, ki boleha za individualizmom.

Gledano z zornega kota škofa določene škofije, na kakšni točki smo na sinodalnih poteh, ki jih je papež na cerkvenem zborovanju v Firencah nakazal Cerkvi, ki je v Italiji?

Če moram biti konkreten, se mi često zdi, da zelo veliko govorimo o sinodalnosti, da je to postala prav moda, toda narejenega je še prav malo. Če ostanemo pri geslih, ne pridemo daleč, če za besedami ni ničesar, se stvarnost ne spremeni. Če pa poskušamo, tudi z majhnimi koraki, utelesiti sinodalnost, kot vsebino in kot metodo, tedaj lahko spremenimo zgodovino, tudi zgodovino Cerkve v naši deželi.

Močno sklicevanje na sinodalnost, ki vstopa v naravnanost, v oznanjevanje in v slog evangelizacije, k čemur papež Frančišek spodbuja v tem našem času in tudi v Cerkvi v Italiji, je zelo močen zagon. V Firencah je hotel, da spremenimo smer, ko nam je v sinodalnosti in v Cerkvi v izhodu pokazal dva “recepta” za bolezni sekularizma in brezbrižnosti, ki sta morda največja drama, ki ju živimo kot družba in Cerkev. Toda odkrito se sprašujem: koliko smo prešli od besed k dejanjem, od razglasov k poskusom, od abstraktnosti k praksi?

Nima smisla pripraviti sinodo brez sinodalne poti, ker se nič ne spremeni. Če se ljudje spremenimo, se spremeni stvarnost. Ne spopademo se s problemom, če uresničimo sinodo kot novo izdelavo pojmov, če izdelamo dokumente in potem poskušamo pritegniti še druge. Moramo se vprašati: ali je sinodalna pot, sinodalen predlog v krstni, v zakramentalni katehezi? Ali pa imamo podobo samotarske katehistinje, tistega, ki katehizira po pooblastilu, tistega, ki pripravi srečanja za predzakonski tečaj, in nimamo podobe celotne skupnosti, ki sprejema, spremlja, katehizira, živi vero in jo veselo in zavzeto prenaša? Obstajajo programi, v katerih celotna skupnost spremlja osebe, ali pa za to pooblastimo nekatere?

Prepričan sem, da moramo še spreminjati miselnost, snovanje, ravnanje, razpoložljivost v odnosu do drugih. In ne mislim, da je vse to že zelo sinodalno, vsaj kot se kaže.

Naj navedem kakšen primer: sinodalna stvarnost je takrat, ko imamo namesto posameznih duhovnikov navzočnost in delovanje zedinjenega duhovniškega zbora, sinodalno je takrat, ko imamo namesto abstraktne župnije živo župnijsko skupnost. Sinodalno je takrat, ko imamo namesto pastoralnih delavcev pastoralo celotne skupnosti, ko niso samo odgovorni za skupine, ampak so odgovorne skupine. Po mojem bi se morali truditi v tej smeri, spet stopiti na to zemljo in narediti resno pot.

Papežev poziv na zborovanju v Firencah je zelo močan. Potem se kot vedno zgodi, tudi po Firencah, da so novi dogodki, mnogi drugi predlogi, in težko doumemo, da je vse to stvar širšega načrtovanja. Katerega? Moralo bi iti za sinodalno razsežnost, za razsežnost odnosov, občestvenosti, edinosti, ki vse povezuje. Često pa živimo dogodke, ki stojijo sami zase. Ne preverjamo več cerkvenega zborovanja v Firencah, o tem se več ne govori. Odkrito povedano je nevarnost: ali smo doumeli papeževo spodbudo, ki je močna antropološka revolucija na področju odnosov – in torej v tem pomenu sinodalna – in zato zborovanje, ki smo ga obhajali, postaja dogodek, ki obarva vse, kar delamo, ali pa to zborovanje postane dogodek, ki smo ga začeli in se konča tam in ne nagovarja našega vsakdana. Vsak dogodek, ki ga naredimo, ne sme spraviti v arhiv prejšnjega, mora ga povzeti in obogatiti vedno z navzočim ciljem, h kateremu hočemo težiti. In danes je sinodalnost cilj, ki ga ne smemo zgrešiti.

Gre za naporno in dolgotrajno delo, toda po mojem moramo prav tu začeti doživljati sinodalno pot, drugačno ravnanje, občutljivost in slog. Kajti pripraviti sinodo je nekaj preprostega. Priti do sinodalnosti je bolj zavezujoče in težavno. Lahko zastavimo sinodo s hierarhično in individualistično miselnostjo, kjer neka skupina ali komisija misli, da oni usmerjajo, pa niso antene, kulturne opazovalnice, sprejemajoči ljudje, sposobni poslušati, kaj nam predstavljajo in predlagajo ljudje, svet in zgodovina. Težje je delati tako. Imamo slušno napako: sinoda je najprej teološki kraj poslušanja.

Sinodalna resničnost je takrat, ko deluje zedinjen duhovniški zbor, živa župnijska skupnost, ko niso samo odgovorni za skupine, ampak odgovorne skupine.

Kakšen je po vašem mnenju poseben prispevek, ki naj ga dajo gibanja in cerkvene skupnosti? Katere korake bi morali narediti? Katere so prednostne naloge, da bi mogli zares prispevati k življenju Cerkve v naši deželi?

Mislim, da imajo gibanja in združenja neko posebnost in različno dodatno vrednost, ki jo lahko ponudijo. Posebnost je v tem, da se gibanje ali karizma porodi kot dejavnost najbolj izrazitih odnosov, kajti na začetku je skupina vedno živa, živa skupnost. Torej bi morala biti močna izkušnja Cerkve. In ker je to bolj “gibčna” Cerkev, nekakšna Cerkev v miniaturi, bi morala imeti hitrejši korak, da bi tako drugim kazala pot, po kateri je treba iti. Kajti pot vseh, pot Cerkve na splošno je bolj počasna od poti posameznikov, saj mora poskrbeti za vse in nikogar ne pustiti zadaj.

Naj navedem primer: kdor pripada kakšnemu gibanju, kakšni skupini, se odloči in potem živi za dvoje. Najprej se odloči, da bo živel kot kristjan, kot katoličan. Poleg tega se odloči, da bo pripadal gibanju, združenju, to pomeni, da ima še dodatno, boj jasno, bolj zavestno motivacijo kot tisti, ki svojo vero živi kot tradicijo ali kulturo.

Če gibanja in združenja pogrešijo v tem času in ne ponudijo novega pogleda naprej, nove možnosti, da bi imeli hitrejši korak, da so kot vodniki, kot tisti, ki odpirajo vrata ali novo smer, da so kot buldožer, ne vršijo svojega poslanstva. Seveda si je danes, posebno tam, kjer so le utečene in varne poti, bolj kot kdaj prej treba drzniti stopiti na nove poti. Kot bi rekli: »Glej, jaz sem šel malo naprej, ni prepada. Tu je malo bolj strmo.«

Po mojem bi se morala gibanja in združenja tega zavedati. Ko se skupine in gibanja ujčkajo v svojem zadovoljstvu in se v množini sklicujejo le nase, je to njihova smrt. Gibanje je po svoji naravi “za druge”, “v službi drugih”, saj ga je Sveti Duh vzbudil, da odgovori na zahteve, nujne potrebe in prednostne naloge, s katerimi se ne morejo vsi neposredno spoprijemati. Nekdo mora to poskusiti, to živeti in reči: je mogoče, ni utopija, ker nekje nekomu uspe tako živeti, torej je mogoče to živeti

Mislim, da je naloga gibanj ta: da pokažejo, da sinodalnost, skupnost, edinost niso utopija v Cerkvi. So konkretne možnosti. So odgovori in rešitve na stvarne probleme. Če tega ne živijo, umanjka dar, ki ga Sveti Duh želi podariti Cerkvi, ljudem, svetu.

Mislim, da morajo gibanja zares prisluhniti izvirnemu razlogu, zaradi česar so nastala, zaradi česar jih je Sveti Duh prebudil. Ko se tega zavedo, morajo biti na razpolago za služenje, pričevanje, tako da morejo drugi razumeti, kam je treba iti. Morajo biti “spredaj” in se ne smejo skrivati, ne graditi srečnih otokov, ampak so to, k čemur jih je Bog poklical, za Boga in obenem za druge.

Gibanje je po svoji naravi “za druge”, da odgovori na zahteve, nujne potrebe in prednostne naloge, s katerimi se ne morejo vsi neposredno spoprijemati. Nekdo mora to živeti, nekdo mora reči: je momogoče, ni utopija.