Če izpraznimo kletko, s čim jo bomo napolnili?!

Večja kletka

Ko otroka dvignemo iz posteljice, se njegovo obzorje razširi, čeprav še ne vidi prav daleč. Začne se obračati tudi za zvokom in tako vidne in slušne zaznave sestavi v skupno informacijo. Še dolgo časa pa bo otrokova najboljša in najbolj priljubljena pot spoznavanja stvari ta, da jih ponese k ustom. Živčni končiči okrog ust so najbolj občutljivi, zato hoče vse preizkusiti z ustnicami in z jezikom. 

Pri prehajanju otroka z dojenja na drugo hrano je zelo nevarno, da prezgodaj dobi dodatno sladkane jedi in pijače. Okusa se hitro navadi in ga bo iskal vse življenje. Srečal sem veliko otrok, ki še pri sedmem ali osmem letu starosti ne posegajo po sladkanih jedeh, ker jim jih kot majhnim niso ponujali. Ti otroci povedo, da je kruh sladek. To seveda začutiš, če ga melješ tako dolgo, da pričnejo delovati encimi v ustih in iz škroba začne nastajati sladkor. Če goltaš na pol prežvečen kruh, te sladkosti nisi deležen. 

Starši omenjenih otrok so vedeli, kako ravnati in so bili ob pravem času dosledni, tako za mizo kot pri nakupovanju, torej v tem, kaj so prinesli v “kletko”. Njihovih otrok ne zanimajo sladkarije, tudi če so v shrambi. (So pa nevarne za mamo …)

Otrok, ki zauživa sladko hrano, bo kmalu odkril drugi močan okus, to je slano. In se bo “basal” tudi s tem. Samo vprašanje časa je, kdaj bo odkril tretji močan okus, ostro, pekoče. Vemo, da najbolj pekočih jedi ne smemo prehitro ponuditi. Vendar vsakdo pozna koga, ki brez težav uživa neverjetno pekočo hrano, ker se s pogostim uživanjem razvije toleranca in brbončice niso več tako občutljive. 

V podobnem ritmu otrok izbira signale, ki jih daje tehnologija. Če majhnega otroka okužimo z elektroniko, bo v nadaljevanju želel več: vse bolj kričeče, bolj svetleče, bolj glasno, kar je zelo nenaravno. Verjetno največja napaka je, da otroku ponudimo slušalke. Ne bo moteče za okolico, bo pa otrok zvoke verjetno naravnal zelo na glas. Še ne hodi, kaka v plenice, in že zna prižgati tablico z igricami in jo dati na glas!

V naravi je le nekaj zelo glasnih virov. Poleg živalskega rjovenja in vreščanja slišimo vremenske zvoke, kot sta grmenje in bučanje valov, in že kmalu zmanjka. Odrasli se še zavedamo, kaj pomeni tišina. Rečemo ji tudi mir. To povezujemo s počitkom, z dopustom, odmorom, zmanjšanjem stresa. Pomislimo, da to potrebuje tudi otrok, da tudi njemu mir prinaša te občutke, le da se tega še ne zaveda.  

Tudi otrok potrebuje mir in občutke, ki jih vzbujajo tišina in naravni glasovi. 

Po poslušanju glasnih virov otroci ne slišijo več tišjih signalov. Starši dobimo občutek, da nam ne sledijo. Mnogi pomislijo, da je težava povezana z vsebinami, a gre za začasno oglušelost, ki bo z leti lahko postala tudi trajna.

Včasih smo hodili v disko in še zjutraj nismo slišali ročne ure! Danes ni treba čakati na disko. Dovolj je, da greš do kinodvorane. Starše otroka, ki je ob prvih zvokih v kinu glasno zajokal, sem vprašal, ali so s tem otrokom prvič v kinu. Ja, bili so prvič. Močan zvok je vse hudo presenetil, saj je bila predstava oglaševana kot otroška!

Kako drugačno je nežno čebljanje staršev z otrokom, uspavanke, ki predstavljajo tak ritem in melodijo, ki si jo otrok zlahka zapomni. Tudi medsebojnih problemov ne rešujemo na ves glas. Kadar ima otrok težavo in glasno joka, ga želi mama pomiriti. Zato ni bolj glasna od otroka, da bi jo slišal. Tišja je, zato da otrok prisluhne, govori z nižjim tonom. Ritem upočasni in seveda se spremeni tudi barva glasu. Vse to otroka pomiri. Nasprotje temu je tehnologija, ki je hitra, glasna in otroka “spravi na obrate”, dobesedno.

V naravi ni veliko močno intenzivnih barv. Morda kdaj spomladi na posameznem drevju. In nekaj cvetlic je takih, ki imajo poleti intenzivne cvetove. Tako tudi živopisni metulji ali pa tropske ribice, na katerih so barve tako živahne. Taki nevsakdanji barvni pojavi v naravi naredijo na nas močan vtis in vplivajo tudi na čustva.  

Tehnologija brez težav naredi podobe intenzivnih barv. Če to ni dovolj, dodajo avtorji še svetlobne efekte, kot je razno migljanje, oster ali zamegljen rob, utripanje, prižiganje in ugašanje, tresenje podobe, stroboskopski efekti. Kombinacija svetlobnih znakov in zvokov je lahko dobesedno ubijalska. Ena od epizod precej znane risane serije ima tako kombinacijo, da pri fotosenzibilnih osebah zlahka povzroči epileptični napad. Ne bom je navedel, ker jo boste šli gledat, priznajte! 

Otroci, ki veliko gledajo zaslone, v naravi sploh več ne opazijo in celo ne ločijo barv. Zato bi nam sedaj moralo že biti jasno, da naprav, ki omogočajo glasno predvajanje in kažejo intenzivne podobe, ne bomo dajali otrokom. 

Ne bomo dali, a s takim ukrepom smo pravzaprav “kletko” slabo izpraznili. Povečala pa se bo verjetnost, da bo otrok segel ravno po zaslonu, ko bo imel priložnost. S čim bomo torej napolnili praznino? Kaj bo otroku pomagalo, da bo namesto sladkarije, izbral jed iz moke?

Večina domov bi potrebovala zmanjšanje zvočne onesnaženosti, saj vse hišne naprave ustvarjajo hrup: hladilniki, štedilniki, nape, ure, računalniki, hišni zvonec, telefoni, radio, sesalniki, kuhinjski mlinčki in celo zobne krtačke. 

V okolju, ustreznem za majhne otroke, slišimo nežne zvoke, gostolenje, izštevanke, pesmice, uspavanke, prebiranje pravljic in podobnih zgodb. Če se že odločamo za neko tehnologijo, moramo biti ves čas zraven. Najprej zato, da urejamo intenzivnost. Pa seveda zato, da s pogovorom o tistem, kar se dogaja, otrokom predajamo vrednote. Na primer, kot smo med postavljanjem jaslic z našim malčkom ali otrokom kot starši ali kot stari starši šli skozi zgodbo o Jezusovem rojstvu. Tako smo polnili “kletko”.

Marko Juhant