Vzgoja za NE-odvisnost
Marko Juhant
specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti
Marko Juhant je specialni pedagog (področje obnašanja, čustvovanja in osebnosti), bivši ravnatelj, večni vzgojitelj, oče in avtor številnih najbolje prodajanih knjig o vzgoji otrok.
Zagovarja konkreten in praktičen pristop k vzgoji otrok.
Skozi izkušnje, vodenje taborov in spremljanje pouka se je naučil, kateri vzgojni ukrepi dejansko delujejo in kateri ne. Opustil je tiste, ki niso delovali, in uvajal nove, na katere so se otroci odlično odzivali.
KLETKA
Uvod
Zakaj naslov Kletka? Ker izraz opisuje omejen prostor, v katerem je določeno vsa oprema in vse, kar je na voljo. V veliki meri so določeni tudi pogoji, kako v njej življenje poteka, kaj je sploh mogoče.
Današnja priporočila stroke o uporabi zaslonov pri otrocih in mladostnikih se mi ne zdijo razumna. Kako naj sprejmem, da otrok, ki obiskuje tretji razred osnovne šole, lahko vsak dan eno uro uporablja zaslon izključno za zabavo? Če to preračunam, dobim presenetljivih 360 ur na leto! To je ogromno, to sta dva meseca službe! S tem se nikakor ne morem strinjati, čeprav je ura na dan pred zasloni v priporočilu skupine strokovnjakov.
Pred časom sem naletel na zelo zanimive podatke, ki so mi dali misliti. Vemo, da ne gre pri uporabi novih tehnologij samo za navado, ampak se iz tega pogosto oblikujejo odvisnosti, posebno pri uporabi interneta, igric, socialnih omrežij ipd., tako pri otrocih kot pri najstnikih in odraslih.
Že dolgo vemo, da kemične in nekemične odvisnosti zelo podobno delujejo na človeka in v določeni meri lahko izkušnje primerjamo med sabo ter izsledke uporabljamo na obeh področjih.
Še v prejšnjem tisočletju sem zasledil poizkus o tem, kako živali izbirajo drogo. V kletki so podganam ponudili običajno vodo in vodo, v kateri so bile droge. Skoraj vse so se redno vdajale vodi z drogo in so tudi predčasno poginile. Spoznanje poizkusa je, da v primeru, ko so droge na voljo, podgane izberejo vodo z drogo. Sledi sklep, da dostopnost do drog praktično pomeni oblikovanje odvisnosti od njih. Zato preganjamo ponudnike drog.
Nekaj let kasneje je drug znanstvenik oblikoval malo drugačen preizkus, ki pa je ostal precej neznan. Vedel je, da so bile podgane v prvem preizkusu nameščene v praznih kletkah. Zato je oblikoval drugačno okolje. Naredil je neke vrste park z rovi, z vrstniki, omogočil je dogajanje, igranje in podobno. Opazil je precej druženja. Ponudba vode je bila enaka, ena čista, druga z drogo. Rezultat je bil presenetljiv. Nobena od podgan ni izbirala izključno vode z drogo v taki meri, da bi bila ta usodna za njeno življenje. Večina podgan pa je sploh izbirala samo čisto vodo.
Kaj lahko sklepamo? Da uporaba droge ni odvisna izključno od dostopnosti, ampak predvsem od tega, kakšno je življenje, kako je organizirano, kaj je na voljo, s kom se lahko bitja družijo, povežejo, s čim se zaposlijo.
Ali podobno velja tudi za ljudi? Vsakdo od nas pozna koga, ki je preživel kakšno operacijo in je dobival močna protibolečinska zdravila, v katerih so droge. Hkrati vemo, da nihče od teh ljudi ni postal odvisnik. In vrnili so se v kolikor toliko polno življenje. Lahko torej primerjamo?
Pred leti se je Portugalska glede drog znašla v hudi situaciji. Običajni načini za preganjanje odvisnikov in ponudnikov drog so povzročili samo naraščanje problema in lotili so se drugačnih ukrepov. Sredstva so uporabili za povezovanje odvisnikov v kar se da običajne oblike življenja in problem se je praktično prepolovil.
Kaj je namen knjige
Glede na to, da so standardi uporabe zaslonov postavljeni tako visoko, in glede na to, da otroci to razumejo kot svojo absolutno pravico, starši pa kot dolžnost, da jim uporabo omogočijo, se vprašamo, kako naj odvisnosti zmanjšamo. Ali obstaja možnost, da to dosežemo tako, da otrokov življenjski prostor ustrezno opremimo?
Za začetek se vprašajmo, kaj bomo dali otroku v posteljico, v njegovo sobo in kaj v dnevni prostor. Kako in s čim bomo prostore oblikovali, jih zapolnili, da bodo otroci izbirali bolj zdrave možnosti, kljub temu da bodo imeli svojo drogo – zaslone ‒ na voljo?
Najmanjši prostor, v katerem otrok biva po rojstvu, je voziček. Nekateri vozički imajo že nastavek za tablico za predvajanje različne glasbene vsebine ali otroškega programa, ki je po mnenju proizvajalca in prodajalca primeren najmlajšim.
Kaj pa otrok v resnici potrebuje? Ko je v vozičku, potrebuje starša ali osebo, ki se ukvarja z njim, se z njim pogovarja, se ga dotika, prihaja v njegovo vidno polje, saj je treba obraz približati otroku. Otrok nas prepozna in komunicira z nami. Tehnološke možnosti so povsem odveč in tudi škodljive.
Škodo povzročijo tudi naprave, ki jih obesimo nad otrokovo posteljico. Nekatere imajo vgrajene senzorje, in ko se otrok premakne, naprava prične s svetlobnimi znaki živahnih in intenzivnih barv. Hkrati se oglaša z različnimi melodijami in še kakšnimi drugimi zvoki. Otrok ne more prisluhniti okolju, ne čaka, ne ukvarja se sam s sabo, ne gleda svojih prstkov. Taka naprava otroka spodbuja k temu, da si želi zapolniti svoj senzorni sistem. Takoj ko se zbudi, hoče nekaj slišati, nekaj videti, hoče, da se nekaj dogaja in zato ne zmore počakati. Na tak način začnemo vzgajati nepotrpežljive otroke, “takojčke”, ki hočejo vse in hočejo zdaj. Začetki odvisnosti?
Ko slišite, da se je otrok prebudil, ukrepajte s primernim zamikom. Če je miren, ga pustite samega še kako minuto ali več. Ko spozna, da je sam, začne opazovati okolico in ji prisluhe. Ko sliši odpiranje vrat in stopite v sobo, sliši vašo hojo, se odziva na drobne zvoke in jih počasi prepoznava. Ko pridete dovolj blizu, vam podari popoln nasmeh!
Marko Juhant
Povabilo bralcem k sodelovanju
V prejšnji številki revije smo napovedali, da bomo bralci revije Novi svet na povabilo specialnega pedagoga Marka Juhanta soustvarjalci njegove nove knjige z delovnim naslovom Kletka.
Način sodelovanja je preprost. Kdor se bo po prebranem besedilu čutil nagovorjenega, bo odprl spletno stran revije www.novisvet.si, kjer bodo članki tudi objavljeni, poiskal povezavo na “zid” in napisal vprašanje, ki se mu bo porodilo, mnenje ali svojo izkušnjo. Lahko bo prebral odzive različnih oseb, kar bo zagotovo odpiralo širši pogled na obravnavano vzgojno tematiko.
Avtor seveda ne morem jamčiti, da bodo ravno vaša mnenja upoštevana v knjigi in razvidna v besedilu. Lahko pa zagotovi, da jih bo upošteval v razmišljanjih, pogledih in ob preverjanju stališč.
Da bo komunikacija mogoča v obe smeri, med bralci in M. Juhantom, lahko pišete na naslov: kletka2023@gmail.com.Tu se bo hranil vaš elektronski naslov, ki ga bomo uporabili izključno v namen sodelovanja pri nastajanju te knjige.
Gospodu Juhantu se zahvaljujemo za ponudbo. Veselimo se plodnega sodelovanja in branja.
Neva Flajs